You are currently viewing 7 LET SEM ČAKALA, DA BO RESNICA O PSHIATRIČNIH ZDRAVILIH PRIŠLA NA DAN!

7 LET SEM ČAKALA, DA BO RESNICA O PSHIATRIČNIH ZDRAVILIH PRIŠLA NA DAN!

Pred dnevi je bil neverjeten pogled na nebo iz mojega balkona… Pravijo, da pride dan ko RESNICA ZMAGA, svetloba premaga temo, solz ni več… HVALA Williamu Glasserju, ki je napisal knjigo PSIHIATRIJA JE LAHKO NEVARNA ZA VAŠE ZDRAVJE, TEORIJA IZBIRE itd. To knjigo mi je priporočila ga. Brigita, mama z velikim srcem, borka in pol, ki je pred več kot pol leta rešila svojega sina iz objema nevarnega zdravljenja na psihiatriji in tudi sama zbrala pogum in spregovorila.

Življenje je hotelo da spregovorim o psihiatriji, še pred tem mi je odpiralo in zapiralo vrata. Če bi poslušala razum, bi danes molčala o psihiatriji, saj sem si v zadnjih 7. letih postavila svoje življenje v pravo smer, smer veselja, uspehov… A vest mi že leta in leta ni dala miru, moje srce še manj, saj sem vedela preveč o psihiatriji in psihiatričnih zdravilih.
Priznam, Moja velika želja je, da bi lahko pomagala vsakemu. A včasih se zavedam, da ne morem, zavedam se tudi kako nujno bi nekateri potrebovali 24 urno spodbudo, motivacijo. Umik na kmetijo, umik v drug kraj, kjer bi jih pričakali prijazni ljudje in bi jih počasi postavili na noge, na pot v samostojnost.
Nekaj dni nazaj je kolega s prijateljico prevedel vse o psihiatričnih zdravilih. Zmrazilo me je. Vedno me bo, ker vem, kakšno srečo sem imela, da sem se pred 7. leti sama izkopala iz tega začaranega kroga odvisnosti od psihiatričnih tablet.

Podatki o psihiatričnih zdravilih so na spletni strani pdrhealth.com. in Citizen Commission on Human Rights.

PSIHIATRIČNA ZDRAVILA

To poročilo je pregled stranskih učinkov najbolj pogostih psihiatričnih zdravil, ki povzročajo nasilno vedenje ter samomorilska nagnjenja. Povzema pomembne informacije.

Sodišče je odločilo, da mora zdravnik paciente, ki uživajo psihotropna zdravila (zdravila, ki izboljšujejo razpoloženje) obvestiti o; stranskih učinkih in koristih, kako ravnati v primeru pojava stranskih učinkov, o riziku ter ostalih možnih spreminjajočih se stanj in pa glede alternativnih zdravljenj.

Če jemljete katera od teh zdravil, z jemanjem ne prenehajte na podlagi prebranega, saj bi lahko utrpeli resne odtegnitvene sindrome.

Preden prenehate jemati katerakoli psihiatrična zdravila se posvetujte z zdravnikom ali terapevtom.

Urad za človekove pravice (Citizen Commission on Human Rights – CCHR) ne ponuja zdravstvenih nasvetov ter priporočil, temveč javnost informira o vsebnosti teh zdravil.

Nadaljnje informacije o zdravilih ter njihovih stranskih učinkih si lahko preberete na strani Physicians’ Desk Reference, pdrhealth.com.

Stopnja nasilja v današnji družbi je resnično neverjetna in zaradi vseh teorij, ki ta pojav poskušajo razložiti, lahko le še zmajemo z glavo.

En razlog je znan: neverjetna porast kriminala, povezanega z psihiatričnimi zdravili.

Pravzaprav dr. Joseph Glenmullen iz univerze Harvard svari pred antidepresivi, saj bi lahko uporaba le-teh bila vzrok za porast šolskih streljanj ter samomorov zadnjega desetletja.

Po pregledu 950 nasilnih dejanj, ki so jih povzročili ljudje na antidepresivih, so ugotovili, da je prišlo do 362 umorov, 13 šolskih streljanj, 5 bombnih groženj oz. bombardiranj, 24 požigov, 21 ropov, 3 strmoglavljenj letal ter več kot 350 samomorov oz. poskusov le-teh.

Zdravstvene študije dokazujejo, da ljudje, ki v preteklosti niso bili nasilni, pod vplivom psihiatričnih zdravil razvijajo ‘nasilno vnemo po fizičnem obračunavanju’.

20. aprila 1999 sta v srednji šoli Columbine najstnika Eric Harris in Dylan Klebold ustrelila 12 dijakov ter profesorja in ranila še 23 drugih, preden sta si sodila sama ter se ustrelila. Harris je jemal Luvox, antidepresiv, ki povzroča manijo in nasilje.

Po šoli Columbine se je zgodil še incident na Colorado State Rep. Penn Pfiffner, ki je predsedoval zaslišanju o potencialni povezavi med nasilnim obnašanjem ter psihotropnimi zdravili, je dejal: ‘Po mnenju legitimnih zdravnikov ter glede na vsa naključja si lahko upravičeno postavljamo nadaljnja vprašanja.’

Tudi sodišče prepoznava povezavo med nasiljem ter psihotropnimi zdravili.

Kolumnist o zdravstvu Robert Whitaker pravi: ‘Ljudje niso mogli vedeti, da norca, ki jim povzroča nočne more ter ubija brez svarila in razloga, ni gnalo zlo v njem temveč popularna, komercialna zdravila (tudi droga).

Ta brošura ponuja preprost vodič o riziku jemanja psihotropnih zdravil ter nasilju in samomorilnosti, ki ju lahko povzročajo.

Zdravstvene študije dokazujejo, da ljudje, ki v preteklosti niso bili nasilni, pod vplivom psihiatričnih zdravil razvijajo ‘nasilno vnemo po fizičnem obračunavanju’.

PSIHOAKTIVNE SUBSTANCE POVZROČAJO NASILNO VEDENJE

Kaj pri ljudeh, ki jemljejo psihiatrična zdravila, povzroča nasilje?

Eden od razlogov je znan stranski učinek imenovan ‘akathisia’ in je pogost pri ljudeh, ki jemljejo antipsihotike ter antidepresive. Povzroča obupen občutek tesnobe, nesposobnost biti pri miru; občutek, kot da bi hoteli zlesti iz lastne kože.

Akathisia je povzročitelj večine izbruhov nasilja, ki jih opazimo pri tistih, ki jemljejo psihiatrična zdravila.

Že v 70-ih letih so študije kazale, da pacienti, ki jemljejo psihotropna zdravila, čutijo ‘nasilno potrebo po napadu kogarkoli, ki je v njihovi bližini’. Leta 1990 je ena izmed študij pokazala, da gre 50% vseh izbruhov v psihiatričnih bolnišnicah pripisati akathisii.

Čeprav se psihiatri še predobro zavedajo, da je nasilno vedenje stranski učinek tako uživanja zdravil kot odtegnitvene krize, za tako obnašanje še vedno prepogosto krivijo pacientovo ‘bolezen’ oziroma njegovo/njeno neupoštevanje protokola zdravljenja.

A temu ni tako.

Svetovne agencije za zdravila priznavajo povezavo med psihiatričnimi zdravili ter nasiljem in opozarjajo, da antidepresivi, ki selektivno zavirajo absorpcijo serotonina (SSRI), kot na primer Prozac, Zoloft in Paxil/Seroxat povzročajo vznemirjenost, razdražljivost, sovražnost, impulzivnost, akathisio ter manijo.

Prav tako opozarjajo na antidepresiv Strattera, ki ga predpisujejo otrokom s tako imenovano motnjo pomanjkanja pozornosti, saj naj bi le-ta povzročal ekstremno razdražljivost, agresijo ter manijo.

V zadnjih letih so bile agencije za zdravila uspešne v zahtevi, da morajo navodila za uporabo zdravil, kakršno je stimulans Ritalin, vsebovati podatek o mogočih stranskih učinkih, kot na primer psihotično ter nasilno obnašanje in pa agresija. Embalaža Effexor ER (podaljšano delovanje) pa mora opozarjati na ‘morilsko zmožnost razmišljanja’ (morilske misli).

Študije ravno tako dokazujejo, da je kar se tiče ‘razburjenja, sovražnosti, impulzivnosti ter manije, obnašanje pogojeno z uživanjem antidepresivov identično uživanju PCP-ja (halucinogene droge, kot na primer angelski prah), metamfetaminov in kokaina, torej drog, za katere je znano, da povzročajo agresijo in nasilje.

RESNI ODTEGNITVENI VPLIVI

Ekstremno nasilno obnašanje ne povzroča le uživanje antidepresivov, temveč tudi odtegnitev od le-teh.

Raziskave kažejo, da lahko oseba že v par dneh nezavedno pade v odtegnitveno krizo, brez da bi se sploh zavedala, zakaj se počuti tako nasilno in samomorilsko.

Znan simptom odtegnitvene krize je ponovitev simptomov, katere naj bi ravno to zdravilo pozdravilo. Psihiatri v takih primerih hitro povedo, da ‘se je psihična bolezen vrnila’, vendar temu ni tako; gre za odtegnitveno krizo, ne pa za nagnjenje oziroma odvisnost.

Po mesecih ali letih uživanja psihiatričnega zdravila se telo le-tega navadi. Če se ga torej neha uživati, se mora telo navaditi delovati brez njega, kar povzroči šok.

Zdravniki pa, namesto, da bi zdravili simptome odtegnitve, pogosto vztrajajo pri zdravljenju z istim zdravilom in s tem, kot je opisal eden izmed strokovnjakov, ‘lovijo svoj rep, zdravijo odtegnitev in po nepotrebnem podaljšujejo pacientovo izpostavljenost zdravilu, včasih celo cela leta’.

Farmacevtske družbe ter psihiatri že leta prikrivajo adiktivne učinke zdravil.

Ko dokazov ni bilo več mogoče ignorirati, je ena izmed farmacevtskih družb organizirala sestanek za zaprtimi vrati, na katerem so se strokovnjaki dogovorili, da bodo izraz ‘odtegnitveni simptomi’ zamenjali za ‘sindrom opuščanja’.

Ne glede na izraz, pa če gre za odtegnitveno krizo ali pa sindrom opuščanja, dr. David Healy pravi, da ‘čim se pojavi odtegnitev, je prisotna tudi fizična odvisnost’.

IZZIVANJE NASILJA V ŠOLAH

Ker se njihova telesa šele razvijajo, so otroci še posebej ranljivi glede uživanja psihotropnih zdravil. Le-ta lahko povzročijo obupne fizične in duševne stranske učinke, kot na primer sovražnost, spazme, pačenje, manične reakcije in napade.

Za zadnjih 11 napadov streljanja v ameriških šola, so bili krivi najstniki, ki so jemali predpisana psihotropna zdravila za katera je znano, da povzročajo samomorilska ter nasilna nagnjenja.

Andreas B, Nemčija, 15 let; ustrelil in ubil svojega privatnega učitelja, jemal predpisana psihotropna zdravila.

Ryan Furlough, Maryland, obsojen umora prve stopnje. Umoril je sošolca, medtem ko je jemal antidepresive.

Na Japonskem sta dva najstnika, 15 in 16 let, zabodla 16-letnega srednješolca. Fanta sta jemala uspavala ter povedala, da sta imela občutek nepremagljivosti.

Jeff Weise, Minnesota, 16 let je ubil svojega starega očeta ter 8 drugih, nato pa sodil še sebi. Jemal je Prozac.

Pekka-Eric Auvinen, Jokela, Finska, je jemal antidepresive. V šoli je ubil 8 ljudi in nato še sebe.

Najstnik Kip Kinkel je jemal Prozac. Po tem, ko je ubil svoje starše, se je odpravil v šolo, kjer je v streljanju v kafeteriji ubil 2 ter ranil 22 ljudi.

15-letni T.J.Solomon je jemal Ritalin. V streljanju je ranil 6 svojih sošolcev.

14-letna Elizabeth Bush je streljala na sošolce ter pri tem enega ranila. Jemala je Prozac.

Dr. Richard Kapit, bivši raziskovalec FDA (ameriški zvezni urad za hrano in zdravila), ki je preučeval Prozac, Zoloft ter Paxil preden so bili odobreni za prodajo na ameriškem trgu, je kot priča v sojenju umora, povezanega s SSRI povedal, da je od nekdaj sumil, da lahko ta zdraviola v nekaterih primerih povzročajo manijo, ki se sprevrže v nasilje. Kapit pravi: ‘V psihiatričnem poklicu so antidepresivi vedno bili znani po tem, da povzročajo manične izbruhe.

Med leti 1990 in 2005 je bil porast pediatrične uporabe stimulantov, za katere je FDA svarila, da lahko povzročajo psihozo, manijo ali agresijo, kar 380%.

Septembra 2006 je študija pokazala, da Paxil zvišuje možnost pojava nasilnega vedenja in glavni raziskovalec, dr. David Healy, je povedal: ‘Zelo zelo jasno je, da ljudje, ki jemljejo zdravila (SSRI antidepresivi), postanejo sovražni.

KAKO PSIHIATRIČNE DROGE VPLIVAJO NA TELO

Tvoje telo je sestavljeno iz kemičnih spojin, ki jih dobi iz hrane, sončne svetlobe, zraka, ki ga vdihujemo ter vode, ki jo pijemo.

Nenehoma poteka nešteto število kemičnih reakcij in s tem, ko uživamo telesu tuje substance kot so psihotropna zdravila, porušimo normalno bio-kemijo telesa.

Včasih to zrušenje ustvari lažen ali pa začasen občutek evforije (si ‘zadet’), kratke izbruhe povečanja energije ter nenormalen občutek povečane pozornosti. Taka stanja pa seveda niso normalno, ne trajajo dolgo in lahko se končajo z odvisnostjo.

Ta zdravila vplivajo na normalne telesne funkcije; jih pospešijo, upočasnijo, zajezijo ali pa prevladajo. Psihiatrična zdravila imajo posledično stranske učinke.

Vendar ne mislite, da ta zdravila kaj pozdravijo; njihov namen je prikriti vaše probleme, medtem ko utrujajo telo. Kot avto na raketni pogon, ki ga boš do konca ulice sicer morda peljal 1000 km na uro, a pri tem bodo gume, motor in notranji deli razpadali.

Lahko se zgodijo nenavadne stvari. Psihotropne droge v splošnem lahko telesu povzročijo slabost, suha usta, zaprtost, diarejo, bruhanje, zmanjšan apetit, ki lahko pripelje do anoreksije (prehrambena motnja), utrujenost, omotičnost, zaspanost, tresavico, povečano potenje, vročinske oblive, zamegljen vid in spolno disfunkcijo.

Psihološki učinki pa lahko vključujejo tesnobo, vznemirjenost, napade panike, nespečnost, nočne more, drgetanje, izmučenost, razdražljivost, sovražnost, impulzivnost, agresijo ter potrebo po nervoznem premikanju, povezano z notranjo vznemirjenostjo, ki lahko vodi v nasilje in popolno psihotično manijo.

Pacient ter njegova družina morajo te stranske učinke prepoznati, da jih ne bi napačno pripisovali oziroma krivili na ‘še več psihološke bolezni’.

Stranski učinki so lahko včasih celo bolj izraziti kot tisti, ki naj bi jih zdravilo dejansko imelo, saj telo naravno reagira na vdor kemičnih snovi, ki zmedejo normalne telesne funkcije.

Kaj pa tisti, ki pravijo, da se zaradi psihotropnih zdravil dejansko počutijo bolje; da so to za njih zdravila, ki jim ‘rešujejo življenje’ in imajo pozitivne učinki večje, kot je možnost rizika? Ali so za njih psihotropna zdravila dejansko varna in učinkovita?
Dr. Beth McDougall, direktorica zdravstvenega doma, pravi: ‘Kar se na koncu zgodi je, da se ljudje zaradi zdravila nekaj časa dobro počutijo, potem pa je potrebno povečati odmerek. In potem se nekaj časa spet dobro počutijo, nato pa je odmerek potrebno ponovno povečati, ali pa celo zamenjati zdravilo. In če ne pridemo do dna ter ugotovimo, kaj je dejansko narobe, se ta krog ponavlja dalje.

Ob uživanju telesu tujih substanc kot so psihotropne droge se poruši normalna telesna biokemija.

PSIHIATRIČNE MOTNJE proti ZDRAVSTVENIM BOLEZNIM

Da bi se nova psihotropna zdravila dobro prodajala, so si psihiatri ter farmacevtske družbe izmislili marketinško kampanjo, ki pravi, kemično neravnovesje v možganih povzroča psihične motnje ter da zdravila te motnje odpravijo.

Ta kričeča reklama je bila ponovljena tolikokrat, da so milijoni ljudi po svetu začeli verjeti, da drži.

Vendar je pomembno da razumemo, da je med zdravstveno boleznijo ter psihiatrično ‘motnjo’ velika razlika.

V zdravstvu je stanje razglašeno za bolezen šele če ustreza strogim kriterijem: izluščiti je potrebno skupino simptomov, ugotoviti vzrok teh simptomov ter kako delujejo. Vse to mora biti dokazano ter osnovano na podlagi fizičnih testov, kot so na primer testiranje krvi ali pa rentgen.

V psihiatriji pa laboratorijskih testov, ki bi identificirali motnje, zdravila pa zdravijo simptome.

Recimo, da ima pacient simptome kot so mrzlica ali pa vročica. V zdravstvu bi naredili teste, ki bi pokazali, katera fizično opazna bolezen jih povzroča – kot na primer malarija ali pa tifus. Psihiatri pa ne iščejo vzroka bolezni, temveč predpišejo zdravili, ki simptome zatira. Pri tem se vzroka bolezni ne zdravi in tako se lahko stanje še poslabša.

Kot je bilo že omenjeno, psihiatri trdijo, da ‘motnje’ nastajajo zaradi kemičnega neravnovesja v možganih. Ta trditev ni bila nikoli dokazana, saj ne obstajajo testi, s katerimi bi lahko ocenili kemično stanje možganov živega človeka oziroma dognali, kako pravilno kemično ravnovesje sploh izgleda.

Dr. Darshak Sanghavi iz Harvardskega oddelka za medicino je eden izmed mnogih zdravstvenih strokovnjakov, ki poskušajo javno razkrinkati teorijo o ‘kemičnem neravnovesju’ in pravi: ‘Psevdo-znanstvenim izrazom kot je ‘kemično neravnovesje’ navkljub nihče zares ne ve, kaj povzroča psihične bolezni. Za globoko depresijo ne obstaja nikakršen krvni test ali pa preiskava možganov. Noben genetik ne mora diagnosticirati shizofrenije.’

Svetovno psihiatrično združenje ter ameriški državni inštitut za mentalno zdravje priznavata, da psihiatri ne poznajo v zrokov ali pa zdravil za katerokoli psihično bolezen oziroma kakšen učinek ima njihovo zdravljenje (ponavadi z zdravili) na pacienta. Celo Steven Sharfstein, predsednik ameriškega združenja psihiatrov priznava, da ne obstajajo jasni testi, ki bi določali kemično ravnovesje v možganih.

Ne gre pa dvomiti, da obstajajo ljudje, ki imajo v življenju probleme, kateri se lahko izkažejo za psihične, včasih zelo resne.
A trditi, da obstajajo ‘zdravstvene bolezni’, ki jih povzroča kemijsko neravnovesje, katerega se lahko zdravi le z močnimi in nevarnimi psihiatričnimi zdravili, je nepošteno, škodljivo ter pogosto smrtonosno.

Psihiatrična zdravila zamaskirajo pravi vzrok problema ter človeka pogosto prikrajšajo priložnosti, da bi iskal primerno ter učinkovito rešitev.

Ni potrebno ponavljati, da je prepustiti se zdravljenju s psihiatričnimi zdravili zelo riskantno, glede na to, da za vse skupaj ni znanstvene podlage.

Psihiatrična zdravila zamaskirajo pravi vzrok problema ter človeka pogosto prikrajšajo priložnosti, da bi iskal primerno ter učinkovito rešitev.

REŠITVE

NA VOLJO SO UČINKOVITA ZDRAVLJENJA

Prvi korak proti zmanjšanju nasilja ter samo-poškodovanja je prepoznanje vloge, ki jo psihiatrična zdravila igrajo.

Naslednji je poiskati alternativo, ki ima manj stranskih učinkov.

Pacient mora najprej obiskati zdravnika (po možnosti takega, ki se spozna na prehrambene potrebe), le-ta pa se mora pozanimati o pacientovi zdravstveni preteklosti ter opraviti celoten fizičen pregled, s katerim izloči potencialne probleme, ki bi lahko povzročali simptome.

Čustven stres povezan s kronično boleznijo ali bolečim stanjem lahko spremeni človekov značaj. Borelioza (resna bakterijska infekcija, ki je posledica pika klopa) lahko povzroča simptome psihoze.

Zdravniki prav tako priznavajo, da mnogi pacienti ‘katerim so bila predpisana psihiatrična zdravila, nimajo psihiatrične motnje. Izvor njihovih simptomov so izkušnje iz vsakdanjega življenja ali pa zdravstveni problemi.’ Depresijo, na primer, lahko povzroči smrt ali izguba bližnjega, kar pa ni psihiatrična bolezen.

Tudi za resne mentalne probleme obstajajo mnogi alternativni programi, ki mnogo manj stanejo.

Leta 1971 je dr. Loren Mosher, vodja ameriškega Inštituta za mentalno zdravje ter preučevanje shizofrenije, odprla Hišo Soteria, zavod za mlade ljudi, ki so bili označeni za ‘shizofrenike’. Zdravil niso jemali ter živeli z laičnim osebjem, ki pa je bilo izučeno za poslušanje, razumevanje ter ponujanje podpore. Brez antipsihotikov se je stanje otrok, v primerjavi s skupino, ki jih je jemala, znatno izboljšalo.

V Ameriki so sicer Hišo Soteria ukinili, a se ta praksa dalje uporablja drugod po svetu.

Pacienti in zdravniki bi morali vladne predstavnike vzpodbujati, naj podpirajo ter odobrijo investiranje v druge možnosti zdravljenja, se pravi ne z nevarnimi zdravili.