Tale prehlad je res prinesel veliko dobrega. Preden me je doletel ta prehlad, sem misli obračala k vsem drugim poslom v marketingu, zelo malo časa pa sem porabila za svoje edino pravo poslanstvo, ki ga imam v srcu že od takrat ko sem se sama pobrala na noge. Poslanstvo – pomagati in svetovati ljudem, ki so se znašli v podobni stiski kot sem se jaz pred 7 .leti.
Že pred novim letom sta se name obrnili dve dekleti z običajnimi znaki depresije. Po več kot 3 urnem pogovoru sta od mene odšli veseli in nasmejani, a z velikim zavedanjem, da je vse v naših mislih, da je naše zdravje v naših rokah. Ko se je 7.januarja name obrnilo dekle, ki je že 10 let na psihiatričnih zdravilih, sem jo najprej zaradi bolezni želela odkloniti. Saj me je ta prehlad v začetku tedna res položil v posteljo… A ko je začela jokati po mobitelu, sem vedela, da se moram srečati z njo, pa čeprav me bo vmes kuhalo od vročine.
Ko je to luštno mlado dekle prišla k meni na pogovor, je najprej pol ure samo jokala. Povedala mi je, da že 10 let jemlje zdravila, da nima več čustev, da včasih težko zaspi, da ne ve več kaj misli… In da življenje nima več smisla. Šele po mojem članku v Jani je začela razmišljati, da obstaja res kakšna druga rešitev in da so morda za njeno stanje kriva tudi zdravila… Po več urnem klepetu, se je to dekle na koncu smejalo, si v zvezek zapisala svoje cilje, svoje želje in načrte. Ko sem jo na začetku srečanja poslušala vso objokano in nemočno sem v njej tako kot v vseh do danes VIDELA SEBE pred tistimi krutimi 7. leti. Vsa nemočna sem vse “strokovnjake” naokoli spraševala kaj naj naredim, ker nimam več volje, ne življenja, ne nič… Žal zame takrat ni bilo človeka, ki bi zmogel razumeti mojo stisko drugače kot z belimi tabletkami…. Na koncu me je res moja mami malo bolje razumela, saj je videla, da sem samo človek in da sem pod zdravili kot zombi – človek brez življenja…
Včeraj dopoldne je to dekle ponovno prišla k meni na pogovor in njen zvezek je bil poln lepih misli in zapiskov… Počasi se na njen obraz vrača nasmeh in zavedanje, da je v osnovi ZDRAV ČLOVEK, da je vse vredu z njo in da mora svoje zdravje poiskati v sebi.
Neki gospod iz Polzele je prebral moj članek v reviji Svet in po mojih navodilih in nasvetih spet našel voljo do življenja. Res ne morem opisati občutka kakšno veselje doživim takrat, ko mi nekdo končno reče, da se na njegov obraz vrača veselje in VOLJA DO ŽIVLJENA!!!!
Vse te zgodbe so samo dokaz, da je vsaka depresija ozdravljiva… Da ljudje v globokih žalostih potrebujejo samo pogovor, pozitiven spodbude in delo, kakršnokoli delo, ki nas veseli…. TO JE TO! ŽIVLJENJE JE TAKO ENOSTAVNO DA BOLJ NE MORE BITI!!! VSAKA STISKA JE REŠLJIVA! LJUBEZEN DO SVOJEGA ŽIVLJENJA IN DO VSEH LJUDI OKOLI SEBE POGANJA TA NAŠ SVET V LEPŠI JUTRI! Želim si na koncu le to, da bi ti ljudje tako kot jaz z imenom in priimkom nekoč ZBRALI POGUM in povedali svoje resnične zgodbe celemu svetu in bi tako s skupnimi močmi povedali ljudem da je vse ozdravljivo in da je vsaka stiska rešljiva!