Še enkrat delim mojo zgodbo, verjamem, da bo komu v pomoč.

Kako sem se znašla v depresiji, tesnobi, paniki, v hudi stiski iz katere nisem videla rešitve?

Zgodilo se je kmalu po zaključku srednje šole. Obmolknila sem, zaprla sem se vase, zrušila sem se. Nisem mogla več naprej. Moji dnevi so postali pravi pekel, strah je pogoltnil moje telo, moj obraz je bil večkrat objokan, bila sem senca same sebe… tiste vesele, nasmejane Barbke ni bilo več.

Velikokrat sem sedela na klopi v dnevni sobi in gledala skozi okno domače hiše v Komendi, med ljudi si nisem upala iti, da me ne bi kdo videl tako…. vso povoženo, prestrašeno, depresivno in obupano. Vse hudo je prišlo za menoj…

Spraševala sem se…

Kaj sem storila tako hudega, da sem bila tarča posmeha sošolcev in sošolk v srednji šoli? Zakaj se nisem znala postavit zase, vedno sem znala branit druge, zase pa se nisem znala postavit…

Po srednji šoli me je postalo smrtno strah Ljubljane, kar stiskati in dušiti me je začelo v srcu če sem slišala za kraje in imena, kjer so živeli moji sošolci…

Včasih sem jokala kar tri dni skupaj, mislila sem, da mi bo koža padla iz obraza, bila je že kar malo hrapava, solze pa se niso in niso hotele ustaviti…
Spraševala sem se….

Zakaj je ta huda depresija, tesnoba, anksioznost napadla ravno mene? O Bog, če se spomnim, to je bil peklenski krog misli, ki me je posrkal vase in ki me je gnal na rob obupa…

Moja srčna mami mi je vseskozi stala ob strani, spodbujala me je naj se umivam, naj pojem kosilo, naj se preoblečem… Bila sem kot izgubljen otrok. Bila sem tako hudo na tleh, da upanja skoraj nisem več videla…

Žal niti obisk psihologinje v Kamniku ni pomagal, ne na stotine tablet, ki so mi jih predpisovali psihiatri, ki so ubijali mojo mlado dušo, ki po vseh antidepresivih ni imela več čustev, samo še boj s samomorilnimi mislimi, ki so mi jih tablete vseskozi povzročale…

Vse kar sem najbolj potrebovala je bilo to, da bi me kdo poslušal, da bi mu povedala kaj hudega sem doživela… A takega strokovnjaka ni bilo, zato mi je ostala samo moja mami, ki mi je znala prisluhniti, čeprav sem ji več sto krat povedala isto zgodbo, kaj vse hudega sem doživela…

Hvala Bogu me je znala spodbujati in verjela vame vedno ko je obupala že vsa stroka, ko sem rekla naj pozabi name, da mene en dan več ne bo, da trpeti več ne morem…

Spomnim se, kako sem leta 2005 v hudi depresiji pod antidepresivi (za katere takrat še nisem vedela, da meni osebno povzročajo še hujšo depresijo) po računalniku iskala službo v Mariboru, sobo s souporabo in zbirala prihranke, da bi imela vsaj začasno za preživetje, dokler se ne bi postavila na noge. Mami me je velikokrat s solzami spraševala zakaj grem spet v Maribor?

Pa sem rekla zato, ker nočem, da bi me kdo v moji najljubši vasi videl tako nesrečno in depresivno, saj me je večina poznala kot zelo družabno in veselo dekle…

Moja mami je z menoj res preživljala pekel, saj takrat nisva imeli znanja kako rešiti mojo depresijo, moja mami je vedela, da sem se zelo borila za življenje, da v bolnico zaradi hudih in slabih izkušenj s tableti, psihiatri in nekaterimi medicinskimi sestrami nisem želela več, raje sem se sama borila.

In res začasna selitev v Maribor me je vsaj malo začasno dvignila leta 2005, našla sem zaposlitev v telefonskem studiu in bila presrečna, ker me nihče ni poznal… Upala sem, da nihče ne bo opazil mojega slabega počutja, a naenkrat me pokliče šef v pisarno in reče: “Zakaj imate vi tako žalosten glas?“

To je bilo zame šok, saj sem upala, da nihče ne bo opazil, da sem tako na tleh…

S časoma sem se ravno z molitvijo, fizičnim delom, s službo, sprehodi, tekom in novo družbo in osebno disciplino postavila na noge. Takrat žal še nisem vedela nič avtogenih treningih, o moči podzavestnega in zavestnega uma, zato me je potem čez nekaj časa ponovno srečala depresija, saj nisem imela znanja kako pozdraviti depresijo.

Danes imam znanje in od leta 2008 vem, da bi se zelo hitro rešili moji problemi brez nepotrebne in zame osebno škodljive kemije, če bi stroka znala poiskati VZROK za moje težave, če me stroka POSLUŠALA in SPODBUJALA, če bi me psihologi, terapevti učili avtogenih treningov, kako deluje naš podzavestni in zavestni um, kako na nas vplivajo travmatični, celični in podedovani spomini od staršev.

Zelo priporočam v branje knjigo ZDRAVILNI KODEKS, ki sta ga napisala dva zdravnika Dr Alex Loyd, dr Ben Johnson. Ta in še mnoge knjige ( Zakon privlačnosti, Življenje je tvoje, Moč vaše podzavesti, Skrivnost, Ključ, Zdaj… ) bi morale biti v bolnicah, da bi ljudje imeli upanje, da bi vedeli, da rešitev za vse težave vedno JE IN BO!

Vedno se najde rešitev, VEDNO JE LUČKA NA KONCU TUNELA! Dejstvo je, ko MISLI, občutke spremeniš v bolj pozitivne, se počasi vse obrne na bolje.

Moj prvi motivacijski video

Barbka