Draga gospa Barbka,
Poklicala sem vas, da se vam zahvalim. Ogromno dobrega ste naredili zame in mojo družino. To je bilo februarja ali marca 2018. Klicala sem vas. Dvignili ste telefon in se pogovarjali z mano četudi je bila sobota ali nedelja. Vaš zgled, človeški stik in prave informacije – to mi je pomagalo, da sem se tudi jaz »vzpostavila« in sem bila v oporo sinu, da se je pobral iz bolezenskega stanja, opustil tablete in da je duševno vzdržljiv, zdrav in neodvisen. To prizadevanje se nikoli ne konča. Dela, se uči, je športno aktiven, februarja letos se je preselil v tujino, sedaj jih ima 23. Povedali ste mi, da je tudi vam vaša mati stala ob strani. Od vas sem dobila potrditev, da so moja opažanja in občutenja pravilna, da tablete ne peljejo v zdravje. Dobila sem tudi informacije o tem, da v kriznih situacijah psihiater lahko oz. bi moral vključiti svojce, da je to moja pravica in sinova pravica, čeprav je že polnoleten, da imam pravico do informacij, kaj se dogaja z njim. Povedali ste mi, da obstajajo mednarodne institucije kamor se lahko obrnem, ko »zdravljenje« ne gre v pravo smer. Svetovali ste mi knjigi, ki jih lahko preberem, ki govorita o ljubezni in alternativnih pristopih, ki pomagajo k zdravju. Dali ste mi namig o pomenu pravilne prehrane oz. dodajanju elementov, ki jih telo potrebuje. Dobila sem potrditev od vas, ki ste že to hudo pot prehodili, da je res, da je »resnica« sprevržena. Tisto, kar naj bi zdravilo, uničuje. Tu mislim na postopke zdravljenja, ki temeljijo na zasvojljivih »koktejlih« tablet s hudimi stranskimi učinki. Tu mislim tudi na manipuliranje človeka, ki pride k zdravniku ves ranljiv po pomoč. Zgodi se nekakšno »zoženje« uma. Kako natančno se je to dogajalo, bi vam lahko opisal sin sam. Kdor tega ni doživel, to težko razume. To mi je sin večkrat rekel – kdor ni doživel, ne ve (ne verjame, obtožuje ). Na začetku se je oprijemal tega, da je za vzroke njegovega stanja krivo »kemično neravnovesje« v možganih in to se pozdravi s tabletami. Da ga urgentno odpeljejo v Idrijo je večkrat zavrnil. To stanje, da človek ne more več živeti. To je več kot »kemično neravnovesje« v možganih. Jaz sem to stanje dojela kot energetski napad najhujše vrste, ki želi človeka uničiti. Zato sem povedala vsem, najbolj pa sebi, da tega ne dovolim. Čeprav ena sama in neznatna, sem center vesolja. Lahko se zgodi karkoli, on se lahko tudi drugače odloči, a jaz sem tukaj vsak trenutek, zato da je živ, da je zdrav! Od tega ne odstopam, pripravljena sem na vse! Prosila sem ga, naj spregovori, naj se gre pogovarjat kamorkoli, k psihoterapevtu, psihologu, zdravilcu, duhovniku, k Barbki, naj se vključi v skupino za samopomoč. Zahvaljujem se dobrim ljudem, vsi so ga bili pripravljeni sprejeti, a on ni želel. O vzrokih in podrobnostih tega, kar se mu dogaja je govoril po delčkih. Zato sem le bila tam, ob njem, vsak vikend, čeprav včasih ni želel. Vozila sem se okoli 200 km, da sem prišla do sina. Povedala sem mu, da jaz bom vseeno vsak vikend tam, če me rabi. In tudi med tednom, če me potrebuje, lahko pridem v Koper. Povedala sem mu, da tudi če se svet podre, jaz bom naredila »štalo«, nimam zadržkov, ker hočem da je zdrav, ker ga imam rada, ker je vreden! Če me je vprašal, da ga peljem do lekarne, sem to naredila. Ven je prišel s polno vrečko tablet. Ko je želel, da ga peljem na urgenco, sem to naredila – ker mu je zmanjkalo tablet, ker jih je prehitro jedel, ker mu niso pomagale. V cca 6 mesecih je preizkusil vsaj tri kombinacije različnih tablet (po tri ali štiri različne vrste naenkrat), od katerih so bile tudi močno zasvojlive z vsebnostjo opija. Po približno enem mesecu jemanja tablet je postajal zelo spremenjen. Bil je razdražljiv, ko se je razburil je imel hudoben pogled in besede. Jezik je imel na debelo belo obložen in razpokan. Če je vzel tiste najbolj hude tablete, je bil tog v obraz in večino dneva ni nič zmogel. Takrat sem se spomnila Barbkine mame in ljubezni, ki zdravi. Bila sem hvaležna za urice, ko je deloval bolje in sem čutila v njem živo čudovito človeško bitje, ki se na vso moč trudi, da bi spet prišlo v življenje. In sem se spomnila Barbke, ki mi je povedala, da so ti trenutki lahko kratki. Zaradi te informacije sem lahko bila bolj potrpežljiva in sem verjela, da se da … Pod vplivom tablet ni bil več isti človek. Človek, ki sem ga poznala, je »odhajal«. Razmišljala sem, kako bi najela kombi z zatemnjenimi šipami in dva profesionalca, da bi ga ugrabili in odpeljali nekam, kjer bi imel pod drugimi pogoji priložnost, da spet pride s sebi. Nisem našla rešitve, kdo in kje bi ga lahko sprejel. Po ovinkih sem izvedela, kdaj ima sin pregled pri tem psihiatru. Ob uri sem se pojavila tam. Sin je bil zelo jezen, ker ni želel, da grem zraven, vendar sva nekako speljala. Sčasoma sem zvedela za diagnozo depresivnost. Domačim in drugim, ki so me kaj vprašali sem povedala, da moj sin sicer preživlja težke čase, da pa je močan, dober, ima voljo in bo ozdravel. Če mi je kdo rekel, da je depresija neozdravljiva, sem mu
povedala, da se moti, da »Neozdravljivo ne obstaja« (Bruno Gruning). Bližnjim sem naročila, naj se jim ne smili in naj raje mislijo na pogumnega mladega človeka, ki se zdravi in je zdrav. Če znajo, naj molijo zanj. Nisem dovolila, da posplošujejo. V nekem trenutku se je nekaj spremenilo, kot da bi se nebo usmililo, kot bi se zgodil čudež. Do poletja je sin po nekih svojih postopkih opustil tablete in popolnoma prekinil z obiski pri psihiatru, z okoljem, delom, vrnil se je domov in še približno leto in pol »prihajal k sebi« – vsega je bilo … Zmogel je. Zelo sem ponosna nanj. Vem, da je vsak dan, vsak trenutek pomemben. Vsak človek dragocen. Zelo sem hvaležna. Zavedam se, da sem srečno bitje in imam najbolj čudovitega sina v vesolju. Hvala. Emilija