Kako sem odvrgla tablete

Kasneje je bila tam redna gostja. Hospitalizirana je bila več kot 20-krat, dokler ni uvidela, da ta ponavljajoči se vzorec ne pelje nikamor. Odločila se je, da iz brezna manične depresije spleza brez zdravil. Bilo je težko, a ji je uspelo.

Srednja šola je bila najtrši oreh, strl je njeno jedro. Njena drugačnost, moteča in občasno nerazumljena v domačem okolju, je med vrstniki  še bolj štrlela. Tudi tu ni bila sprejeta, še huje, bila je ustrahovana, zasmehovana in vsak dan v šoli je bil v njeni glavi kot nočna mora. Doma so rekli zdrži, v šoli je niso jemali resno. Pa je tiho trpela. Ob koncih tedna  je imela družbo iz svoje vasi, tam je bila lahko vesela in nasmejana, a kako trpi med tednom, ni vedel noben prijatelj. Šolo je naredila s prav dobrim. In ko je prišel zadnji dan šolanja, je bil zadnji, ki ga je preživela v Ljubljani. Nikoli več se ni želela vrniti. Ljubljana je postala sinonim za mučenje in v velikem ovinku se ji je dolga leta izogibala. Želela si je službo. In jo našla, ves čas je upala, da jo bodo nekje zaposlili za nedoločen čas, pa bo rešena. In so jo, a po nekaj mesecih odpustili. Takrat se je prava nočna mora šele začela. (več …)